Intervju: Ines Krajnc

Slovenski ženski futsal je šele v začetku svojega razvoja. O delu s selekcijami, mlajšimi od članic, z nekaterimi izjemami, skorajda ne moremo govoriti. Izkušnje so tako v članski konkurenci eden glavnih dejavnikov za uspeh v državnem tekmovanju. Nogometnih izkušenj pa ne manjka skoraj 25-letni Ines Krajnc, ki se je s šestimi leti pridružila nogometnim treningom z dečki v domačem kraju na Hrvaškem. Vse do danes je tako nogomet kot futsal, pomemben del njenega življenja.

Svoje treninge mora, kot večina igralk v futsalu, prilagajati službenim obveznostim. Na srečo ima v podjetju, kjer je zaposlena, veliko podpore pri svoji futsal-nogometni poti, zato udeležba na treningih zanjo ni težava.

V futsal je Štajerko pripeljalo obdobje zimskega premora v velikem nogometu. »O futsalu niti nisem slišala ali se zanimala,« pove Krajnčeva. Še pred nekaj leti je veljalo pravilo, da se v nogometu in futsalu hkrati ni dalo tekmovati, ko pa se je to spremenilo, se je kar precejšnje število igralk odločilo (še) za futsal.

Futsal je v primerjavi z nogometom res v precejšnjem zaostanku. Ines izpostavi vlogo medijev, kjer se futsal ne prikaže prav pogosto. A vseeno verjame v lepoto, hitrost in dinamičnost tega športa, ki bodo v ljudeh lahko vzpodbudili zanimanje in s tem dvignili popularnost.

Izkušena napadalka je v svoji futsal karieri zbrala že precej lovorik – od osvojitve pokala v ženskem futsalu, do lovorike za prvomesto v ligaškem tekmovanju. Za seboj ima tudi nekaj nastopov in zadetkov za žensko futsal reprezentanco, s katero se ji je uspelo uvrstiti tudi na kvalifikacije za evropsko prvenstvo, na kar je upravičeno ponosna. Da lahko vzdržuje formo ter sledi visokemu tempu igre, potrebuje treninge za vzdržljivost, moč in hitrost. Potrdi, da so ji v veliko pomoč tudi treningi velikega nogometa, kjer trenutno zastopa barve Ptuja.

Krajnčeva, ki ob odsotnosti domačih vratark tudi pogumno stopi med vratnice, podobno kot prejšnje sogovornice omeni dvig kvalitete v ženskem futsalu. »Še pred leti se je vedelo, katere ekipe bodo prišle v končnico in katere bodo igrale v finalu. Danes v ligi ni več slabe ekipe,« pove Ines, ki si želi, da bi bila promocija ženskega futsala bolj dosledna, tudi prek prenosov tekem. Zagotovo pa si želi tudi to, da se na ženski futsal ne bu več gledalo tako z viška, saj bi sprejetje igre, takšne kot je, brez raznih predsodkov, blazno olajšalo delovanje v ženski različici tega športa.

Za konec Ines jasno predstavi svoje ter klubske cilje. Preprost napredek v lastni igri za lažje sodelovanje in pomoč soigralkam, s Slovenskimi Goricami pa si želi tako ligaškega kot tudi pokalnega naslova, a jim je bila do slednjega pot že prekrižana.